Ste vedeli od kod pravzaprav izvira ime našega kraja? Ne? Ime naj bi dobil po vilinskem bitju Čatežu.

Jakob Kelemina je v knjigi Bajke in pripovedke slovenskega naroda opisal Čateža na dva načina, in sicer:

˝Čatež je pol človek, pol kozel – sam peklenski hudič. Kozel je doli od popka. Zato mi prosti ljudje pravimo: »Idi h kozlu!« to je k Hudiču. Ni tako majhen kakor Škrateljc; bolj srednje postave je in starovičen. Ljudje ga včasih vidijo, kako sedi na visokih pečinah in se greje na soncu. Drvarjem prinaša, če so žejni, mrzle čiste vode, planinskim pastirjem nabira jagod in malinic. Posmehovati pa se mu ne smeš. Ako mu kažeš roge, začne kotaliti silne pečine, da se podero hrami, stoječi pod goro.˝

˝Čateža, ki je pol človek, pol kozla, poznajo tudi primorski Slovenci v Soški dolini, Ajdovščini, Buzet ter ob Čepičkem jezeru. Ima rogove, dolga ušesa in brado. Svojo postavo more spreminjati, kakor hoče: v travi često ni večji kakor bilka, v gozdu pa mogoče še drevo prekaša po velikosti. Pred ljudmi se skriva za debli; kdor je imel priliko z njim govoriti, je mogel spoznati, da je njegova pamet preprosta, da pa je zavraten. Često plaši popotnike in drvarje, oponaša znane glasove in vodi ljudi tako dolgo po krivih potih, da zapade noč. Nato jih zvabi v svojo votlino in jih tako dolgo ščegeta, da poginejo. Pokaže se često vrh pečin ali pa na močvirnih tleh, kjer preiskuje izvire; na mestih, kjer si je dal Čatež opravka, so ljudje že večkrat odkrili izvirke z dobro pitno vodo. Zgodi se celo, da obdaruje pastirje s šibami. Ako ga pa kdo razdraži, se maščuje s tem, da potaka navzdol po hribih kamenje, ki podsipa kmečke hrame.˝

Ni bilo slišat, da bi se kdo tod okrog srečal s tem skrivnostnim bitjem, je pa res v okolici Čateža kar nekaj vodnih izvirov z dobro vodo. Na Zaplazu je studenec, ki mu domačini pravimo žegnan studenec, voda pa naj bi po pripovedovanju imela zdravilno moč, predvsem za oči. Potoček v dolini na severovzhodni strani vasi nosi tako lepo ime, da ti je že ob njegovi izgovorjavi toplo pri srcu, Dušica.