Najlepše so čateške jutranje ali večerne zarje, mehkoba narave in nekateri trdijo, da tudi posebna pozitivna bioenergija, ki je bila navdih kar nekaj slikarjem, ki so kot učitelji v preteklosti službovali na Čatežu. To so bili Viktor Magyar, Lucijan Reščič, Marija Prah in Bogdan Breznik. Največ Čateža lahko prepoznamo v likovnih delih naivca Viktorja Magyarja. Vemo pa, da tudi danes v teh krajih v rokah vrti čopič ali dleto nekaj prebivalcev, nekaj jih ubira rime, še več pa se nas ukvarja z ljubiteljsko kulturo.

Na našem Čatežu je kot duhovnik zadnja tri leta svojega življenja deloval tudi narodopisec Jurij Kobe.

Na nepozabno, lahko bi celo rekli, usodno pot iz Litije proti Čatežu pa se je jeseni leta 1857, okrog martinovega, peš napotil pisatelj Fran Levstik. Popotovanje, polno utripa tedanjega časa tod okrog, mu je služilo za znameniti potopis. Namen pisanja je bil vsekakor globlji, obrnjen k tedanjim pisateljem, kot nekakšno navodilo o čem in kako naj pišejo. Danes pa tudi z njegovo pomočjo raste prepoznavnost Čateža.